Blaž Demšar se je rodil leta 1980 v Ljubljani, kot sin čelista in vnuk goslarja in tako predstavlja tretjo generacijo Demšarjevih goslarjev. V otroštvu je obiskoval osnovno šolo Valentina Vodnika in se leta 1995 vpisal na Srednjo Lesarsko šolo v Ljubljani. Pri starosti 9. let se vpisal v Glasbeno šolo Franca Šturma v Ljubljani in se tako kot njegov oče začel učiti igranja violončela, vendar je po treh letih instrument odložil v kot in se odločil, da bo pri stricu Vilimu izdeloval violine. Leta 1999 je uspešno opravil splošno maturo in se vpisal na Biotehniško fakulteto Univerze v Ljubljani na Oddelek za lesarstvo, kjer je leta 2004 diplomiral pri prof. Ovnu na temo sezonska rast smrekovine v avstrijskih Alpah in za diplomo prejel Prešernov nagrado Biotehniške fakultete. Nekaj dni po zaključku študija, je v stričevi delavnici začel s poklicnim delom goslarja. Kakor stric in ded si je tudi Blaž uredil status kulturnega delavca. V času skupnega delovanja s stricem Vilimo, je izpopolnil in z obiskovanjem mednarodnih konferenc in delavnic nadgradil izdelavo in ton Demšarjevih godal, ki je glavno vodilo izdelave. Poleg izdelave se Blaž kakor tudi njegova predhodnika ukvarja tudi z popravilom in restavriranjem godal. Ker svet stoji na mladih, je Vilim septembra 2015 predal vodenje delavnice nečaku Blažu. Blaž je prevzel veliko odgovornost za vodenje najbolj znane in najstarejše goslarske delavnice na Slovenskem. Ob tem se je mladi mojster zavezal tudi žlahtnima tradicijama imena delavnice in izdelave godal. Tako kot njegova predhodnika tudi on pri gradnji godal uporablja zgolj in izključno slovenski les. Javor rebraš in Jelovško smreko. Kdor je kadarkoli vstopil v Demšarjev goslarski atelje, je začutil žlahtnost izdelave godal. Demšarjevi so in še vedno za seboj puščajo izjemen opus godalnih instrumentov, ki bodo še mnoga stoletja razveseljevala glasbenike in srca poslušalcev širom sveta.

Vilim Demšar se je rodil 22.11.1937 v Sarajevu. Ko je bil Vilim star 10 let se je začel učiti igranja na violino pri prof. Franu Staniču in kasneje nadaljeval pri učitelju Cvetku Butkoviču V letu 1950, ko je bil star 13 let, ga je oče, zaradi slabšega učnega uspeha, vzel v uk v domačo goslarsko delavnico. S 18 leti se je vpisal na srednjo vajeniško šolo v Ljubljani in jo leta 1958 uspešno zaključil z zaključnim izpitom pri goslarskem mojstru Jožetu Turšiču. Še istega leta je začel obiskovati srednjo glasbeno šolo in jo leta 1960 uspešno zaključil ter se je vpisal na Akademijo za glasbo smer violina v razred profesorja Alberta Dermelja. Po uspešno opravljeni diplomi je odšel v obvezno služenje vojaškega roka. Leta 1963 se je zaposlil kot učitelj violine na Glasbeni šoli Ljubljana Vič Rudnik. Leta 1981 je po smrti očeta opustil poklic pedagoškega delavca in nasledil očetovo delo. V času poučevanja violine, se je aktivno ukvarjal z izdelovanjem in proučevanjem violin. Prav tako je sodeloval kot glasbenik v orkestru Slovenske Filharmonije s katerim je večkrat gostoval po Evropi. Še istega leta, ko je umrl oče, si je uredil status kulturnega delavca in ga obdržal do svoje smrti. Vilim je delavnico zaradi potrebe po večjih prostorih iz prvotnega naslova preselil kar trikrat, a se je leta 2002 se je vrnil na prvotno lokacijo na Prulah na naslovu Žabjak 3, vendar v večje prostore. Vilim je izdelal več kot 1000 violin, viol, violončel, kontrabasov in baročnih instrumentov, na katere igrajo tako doma kot tudi po svetu. Izdelal je mnogo »otroških« instrumentov, na katere igrajo številni mladi glasbeniki v glasbenih šolah. V skoraj vseh javnih glasbenih šolah na Slovenskem imajo njegove ali očetove instrumente. Sam se je najbolj ukvarjal izdelavo popolnega staroitalijanskega tona, ki ga je v zadnjih letih izdelovanja tudi našel. V njegovi dobi izdelovanja godal, je ime Demšarica dokončno postala pojem za inštrument. Na splošno velja, da v Sloveniji ni violinista, ki ne bi vsaj enkrat preizkusil njegove violine. Za svoje delo, je prejel več Slovenskih in mednarodnih nagrad. V času svojega delovanja je izučil več pomočnikov, med drugim tudi nečaka Blaža in bratrančevo hči Polono. Septembra 2015 je vodenje goslarskega ateljeja predal nečaku Blažu. Umrl je v Ljubljani dne 10.02.2017.

Blaž Demšar, začetnik goslarske družine Demšar, je bil rojen v Selci nad Škofjo Loko 03.02.1903, kot 2. izmed 8 otrok. Prvič se je spoznal z godali že v osnovni šoli, ko je preminulega učitelja, ki je igral harmonij nadomestil novi, ki je igral na violino. Kot 14. Letnik je odšel v Škofjo Loko uk v za vajenca v mizarsko delavnico, kjer se je po treh letih izučil za mizarskega pomočnika. Poklican pot ga je med leti 1923 ter 1927 vodila od Selc, Jesenic, Ljubljane in preko Hrvaške (Rab, Split in Dubrovnik), naposled pripeljala v Sarajevo v Bosni, kjer se je zaposlil kot mizar. Še istega leta je dozorela odločitev, da se posveti izdelovanju godal in v času bivanja v Sarajevu do leta 1938 je izdelal več kot 100 violin. Ker je bilo tedaj mizarsko delo silno naporno, še posebej delo v hrupni strojni delavnici, se je odločil za domnevno lažje delo goslarja. Mnogo let kasneje je priznal, da je delo goslarja sicer fizično res lažje, vendar je gradnja glasbila miselno veliko zahtevnejše opravilo. Blaž se je v Sarajevu poročil z Marijo Ganzitti (1909-1994), ki je bila doma iz okolice Poljčan na Slovenskem. V Sarajevu se jima je leta 1937 rodil prvi od treh sinov, Vilim, ki se je edini poklicno ukvarjal z izdelavo godal. Naslednje leto se je družina na pobudo brata Toneta (1909 -1969), ki je bil slikar in restavrator, s katerim sta bila najzaupnejša prijatelja, preselila v Ljubljano na Žabjak, kjer je bival do svoje smrti. Delo goslarja v Ljubljani je bilo na začetku težko, saj samoukega prišleka konkurenca ni sprejela najbolje. Kasneje sta se v družini rodila še sinova Cvetko (1940) in Stanko (1944). Vsi trije sinovi so se izšolali za glasbenike in uspešno zaključili akademijo za Glasbo. Vilim je postal violinist, Cvetko violist in Stanko violončelist. V letih po drugi svetovni vojni je Blaž na pobudo prof. violine g. Staniča izdelal več manjših godal, ki so še danes v uporabi v nižjih glasbenih šolah po Ljubljani. Istočasno je izdelal več godal za priznane slovenske in tuje violiniste in pedagoge. Največji uspeh in preboj v tujino je uspel leta 1961, ko je po Evropi z njegovo violino uspešno nastopal najbolj znani slovenski virtuoz Igor Ozim. Blaž, v času svojega delovanja razen pomoči svojih sinov, ni imel pomočnikov in je izdelal okoli 700 violin, viol in violončel. Po letu 1967 sta očetu pri delu pomagala sin Vilim, ki mu je pomagal v goslarski delavnici in Cvetko z izdelovanjem violinskih glav. Ves čas se je ukvarjal z izboljšavo tona in tudi z popravili instrumentov. Umrl je v Ljubljani 14.12.1981.